Zen za tekače I: Stres in meditacija

Skozi zgodovino se je oblikovalo veliko različnih oblik meditacij, še vedno pa se razvijajo nove. Večina vsebuje tudi elemente sproščanja. Telo je pri miru, um pa običajno osredotočen bodisi na kak zunanji bodisi notranji objekt. Ena izmed skupnih lastnosti mnogih meditativnih metod je uravnovešanje duha in telesa. Kako to dosegajo, je v veliki meri odvisno od časa in prostora oziroma družbenih okoliščin, v katerih so nastale.

Mnogi, ki se imajo za ''realne'' in ''prizemljene'' menijo, da meditirajo taki, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj, in ki so v vsakdanjem življenju nekako izgubljeni ali pa od njega povsem odmaknjeni. Nekateri so tudi prepričani, da tisti, ki meditirajo, bežijo pred najrazličnejšimi težavami in si na tak način ustvarjajo notranje pribežališče, nekakšen “varen prostor’’.

Negativni stres, ki mu je podvržen sodobni človek, pa reže v vse globlje in globlje plasti njegove osebnosti. Tudi depresija se velikokrat razvije kot čustvena prilagoditev na neuspešno razreševanje napetosti oziroma stresov.

Dejstvo je, da stres odločilno vpliva na življenjski slog, oba pa sta pomembna dejavnika slabljenja imunskega sistema in s tem slabljenja splošnega zdravja. Vse več je bolezenskih stanj, za katere običajno ni druge razlage, kakor ta, da so vzroki zanje neznani oziroma so psihosomatskega izvora.

Mnogi tudi menijo, da se za vzpostavitev notranjega miru oziroma za boj proti stresu ni potrebno posebej ukvarjati z nečim takim, kot je meditacija. Prepričani so, da je za sprostitev dovolj sprehod v naravi, ukvarjanje s kakšnim sproščujočim hobijem, športno aktivnostjo ali čim podobnim.

Hkrati pa se po drugi strani pojavlja tudi vse več resnih znanstvenih in tudi medicinskih raziskav, ki pričajo o dokazljivo koristnih učinkih meditacije. Prav tako je vse več  strokovnjakov, ki so prepričani, da je za učinkovit boj zoper negativni stres poleg telesnih aktivnosti, pomemben tudi objektivni vpogled v čustvovanja, odnose, odzive na neuspeh, v ambicije, pričakovanja in podobno.

Ena izmed osnov zen meditacije je prav takšno objektivno zrenje vase, s čimer je lahko to zelo učinkovita vseživljenjska protistresna metoda. Na razvitem zahodu, predvsem v Ameriki, je zen meditacija že desetletja zelo priljubljena med intelektualci, mlajšimi poslovneži in ljudmi iz sveta zabave.

V čem se zen meditacija razlikuje od drugih meditacijskih metod? 

Med ''poznavalci'' vlada prepričanje, da je zen nekaj zelo zahtevnega, običajnemu človeku težko razumljivega, nekaj v kar imajo vpogled le ''izbrani''. Ampak to so le nekateri izmed zmotnih stereotipov o tem, kaj naj bi zen bil. 

V procesu meditacije, še posebno v zenu, ne gre le za sproščanje duha ali telesa, kakor denimo med sprehodom v naravi ali med počitkom. Zen meditacija je predvsem proces zavedanja notranje tišine, ki odstira mnoge plasti človekove biti, pri čemer je sprostitev le stranski učinek!

Gledano metodološko, v zenu ni trdnih pravil in nekakšnih opornih točk, ki naj bi se jih praktikant držal, da bi nekaj dosegel. Zen človeka vseskozi usmerja k vsakdanjemu življenju. Na tej poti raziskovanja lastne biti, naj bi se praktikant metodološko in psihološko opiral le na njegove lastne izkušnje.

V zenu tako govorimo le o priporočilih in napotkih, ki človeka spodbujajo, da bi raziskoval, ne pa posnemal! Iz navedenega izhaja, da se v  zenu zatorej ni primerno posluževati izrazov učitelj in učenec, saj gre za vzajemnost odnosa, kjer ni nadrejenega, ki ''že'' ve in podrejenega, ki ''še'' ne ve.

PRAKTIČNA VAJA:

Prav sedaj, TA! trenutek priprite oči (ni jih potrebno zapirati, da ne bi kdo pomislil, da spite na delovnem mestu) in skušajte ugotoviti, kje najprej začutite dotik vdihanega zraka s telesom oziroma s kožo.

Nato naprej opazujte, kako dolgo in do kod v telesu še občutite vdihani zrak. Enako, a po obratni poti, opazujte izdih. Dihajte povsem običajno, ne upočasnjevati ali nadzirati dihanja. To, po lastnem občutku, počnite eno do dve minuti.

Če vam čas dovoljuje, z vajo nadaljujte  tako, da hkrati z opazovanjem vdihov in izdihov, le-te tudi štejete. In sicer štejte le vdihe. Torej pri vdihu ENA, nato izdih in pri naslednjem vdihu DVA in tako naprej do deset.

Ko pridete do deset, pričnite znova. Vedno, ko se zaštejete, začnite z ena. Vajo skušajte nadaljevati toliko časa, da se v enem ciklusu štetja do deset ne boste zašteli. Z opisano vajo boste vadili večnivojsko pozornost.

Med tekom vadite pozornost tako, da skušate ob vsakem koraku začutiti pot dvigovanja in spuščanja nog ter stik stopal s tlemi.

Tovrstna pozornost bo umirila duha, s čemer pa bo tek tudi v telesnem smislu lahkotnejši. Toliko za uvod. Saj ni bilo pretežko? Naš namen naslednjih treh nadaljevanj seveda ne bo zahajanje v podrobnosti zen prakse. Kdor bo želel, bo že sam raziskal in tudi našel to, kar je zanj primerno.

V prihodnjih zapisih se bomo posvetili konkretnim, razumljivim in praktično uporabnim osnovam zen prakse. Naj se poslovim v tekaško zenovskem duhu: '' Kakšne barve je bil včerajšnji veter?'' 

Dušan Osojnik, www.vitazen.si

Zen za tekače II: Preprosto bodi!

Zen za tekače III: Naj zrak diha vas!

Zen za tekače IV: Bodi le tekač, ki se kdaj pa kdaj nasmehne življenju!

Objavljeno: 06.10.2010 v rubriki: ZEN ZA TEKAČE. Več iz rubrike:

Skupaj smo letos pretekli 1801,72 km Pridružite se nam

Aktivni.si strokovnjaki: Dalibor Todorovič, Mito Šinkovec, Marko Mrak, Rober Hönn in Martina Mihić.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri