Zen za tekače IV: Bodi le tekač, ki se kdaj pa kdaj nasmehne življenju!

Je zen nekaj, kar bi vam lahko bilo blizu, imate občutek, da bi vam utegnilo koristiti? Ne le med tekom, tudi sicer, v vsakodnevnem življenju. Če o čem, potem je zagotovo o zenu zelo veliko zmotnih stereotipov. Zmotnih predvsem zaradi tega, ker so posledica zelo majhnega poznavanja zena tistih, ki so jih ustvarili.

Bistvo zena je praksa - zazen, kar pomeni samo sedeti in nič drugega delati. Tisti, ki prakticirajo, vedo, da je zen praksa nekaj najbolj preprostega, kar še sploh more biti preprosto. V ustrezni drži sedeti pri miru in nič delati, niti meditirati.

Vendar pa je lahko na začetku za marsikoga ta preprostost nekaj težkega. Ker se vsakdo odziva drugače, je pomembno, da nas v konkretno prakso uvede oziroma nas skozi morebitne težave, spremlja dovolj usposobljen učitelj.

Potrebno je namreč razumeti, kaj se v tem procesu ''sedenja'' dogaja, sicer nas lahko prvi odzivi prehitro odvrnejo od prakse.

Odzivov je seveda nešteto, odvijajo se na telesnem in psihološkem nivoju. Eni ljudje so bolj razumski, na svet gledajo empirično, drugi so bolj emotivni, večina pa najbrž nekje vmes. Telesni odzivi (če le niso posledica poškodb) so pretežno posledica duševnih odzivov na takšno početje: sedeti pri miru in nič delati.

Zatorej je proces zazena, proces najrazličnejših vidikov zrcaljenja samega sebe. Pri vsakomur na lasten način in v lastnih odmerkih. Zazen je torej nekaj neprecenljivega, lahko je samorefleksija, ki ji ni para.

Seveda pa je to v največji meri odvisno od posameznika, ter od tega, ali je bila praksa pravilno predstavljena. Semkaj štejeta ustrezna drža in ustrezno stanje duha. Bistvo ustrezne naravnanosti duha je, da v procesu konkretnega sedenja ničesar, prav ničesar ne sodiš presojaš, se ničesar ne želiš znebiti ali karkoli pridobiti.

Samo sediš in pustiš, da se ima za dogajati, kar se ima za dogajati. Pekel ali nebesa, prijazna tašča ali mister oziroma mis sveta.

Pomembno je, da vse sprejemaš takšno, kakršno je, oziroma se poenotiš z vsem, kar je – zunaj in znotraj.
To je KLJUČ k uravnovešanju uma, ključ k notranji harmoniji, ključ, če hočeš, k večji splošni učinkovitosti.

Tudi tek je odlično uravnovešanje duha in telesa,

s tem pa odličen protistresni dejavnik, o tem ni nobenega dvoma. Vendar pa je med tekom ali drugimi aerobnimi dejavnostmi in konjički ter med zazenom vsaj ena bistvena razlika.

Med tekom je um še vedno precej aktiven v smislu kontrole gibanja telesa in kontrole okolice, v kateri se telo giblje. Ker je um aktiven na tak način, se zrcaljenje ali samorefleksija, o kateri sem prej govoril, ne moreta zgoditi v tako veliki meri in tako učinkovito, kakor med procesom zazena. Tudi sam zelo rad tečem in moja izkušnja je, da sta lahko tek in zazen dva človekova nepogrešljiva prijatelja, na katera se je moč vedno zanesti.

Ko ni enega, je drugi in obratno. In ob tem prijateljstvu se lahko ustvarijo pogoji za odkrivanje najrazličnejših in zelo zanimivih pokrajin, dimenzij lastne biti, ki se jim je, predvsem sodobni človek, že zelo odtujil.

Zen oziroma zazen se od drugih metod meditacije razlikuje tudi po tem, da človekov pristop ni pogojen z nikakršno religioznostjo ali posebno ideologijo. No, pravzaprav pa je lahko vse, o čemer smo govorili skozi štiri poglavja, namenjena zenu za tekače, tudi nekakšna ideologija. Če je, potem naj rečem, da je zen ideologija srca.

VAJA ZA TEKAČE:

''Ko tečeš, se skušaj nasmehniti vsakomur, ki ga srečaš, ne glede na odziv, ki ga boš deležen. Nasmehni se tudi kakšni muhi, ki hoče zaiti v tvoja usta, nasmehni se drevesom in poti, po kateri tečeš, nasmehni se svoji dobrohotnosti, nasmehni se lastnemu pogumu, da si se tako odločil in veselju, ki ga izžarevaš. Nasmehni se življenju, katerega le delček si, res, da njegov najpomembnejši del, a le delček. Ko se obuješ in preoblečeš v tekaško opravo, skušaj pustiti popolnoma VSE, kar si, za seboj. Postani nihče, bodi le tekač, ki se kdaj pa kdaj nasmehne življenju. To je zelo dober način, da bodo jeza, žalost, skrbi, strahovi in kar je še teh gostov, ki najbrž morajo kdaj pa kdaj priti na obisk, zares le gostje, in nikoli gospodarji tvoje hiše…Videl boš, da deluje. Ne gre za nikakršno samosugestijo, to je le način odpiranja oken, da bi moglo skoznje posijati čim več sonca in priti krepilnega zraka.  Ključ odpiranja imaš le ti, vseskozi je s teboj in sploh ga ne moreš izgubiti ! Vsakdo ima svojega in ni ga moč posojati drugim. ''

Z nasmehom,
Dušan Osojnik, www.vitazen.si

Objavljeno: 24.09.2010 v rubriki: ZEN ZA TEKAČE. Več iz rubrike:

Skupaj smo letos pretekli 2454,95 km Pridružite se nam

Aktivni.si strokovnjaki: Dalibor Todorovič, Mito Šinkovec, Marko Mrak, Rober Hönn in Martina Mihić.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri