Gibanje v mehkem območju

1. Ugotovili smo že, da je naše gibanje seštevek vseh vzorcev, ki smo jih pridobili ali izoblikovali z aktivnostmi do tega trenutka. Ne glede na naše sposobnosti in rezultat pa ima prav vsak med nami rezerve, ki mu ob primerni aktivaciji lahko zagotovijo boljši rezultat.

2. Govorili smo o tem, da je posameznik mozaik različnih delcev sebe in med te delce smo umestili telo, misli, čustva, pričakovanja, želje, strahove ... In še bi lahko naštevali. Za vsakega tekača bi bilo smotrno razumeti, da je vsak delec tistega, ki teče, pomemben partner pri dosežku rezultata.

Ne bi želel filozofirati tja v en dan, a verjetno se z do zdaj napisanim v veliki meri strinjate.

A kje se skriva uporabna vrednost članka?

Kako torej uspešno usmeriti vse igralce naše ekipe v en cilj?

Kako preseči 'individualizem' posameznih elementov našega jaza?

V prispevku bomo podrobneje analizirali rezerve, ki se potencialno skrivajo v samem telesu, in poskusili poiskati odgovor na to, kje se prekrivajo vzorci gibanja, ki so del posameznikove karakteristike in usmerjanje pozornosti v celostno delovanje.

Sedeči tekači se gibljejo drugače od tekačev – fizičnih delavcev. Tekači, ki že vse življenje tečejo, imajo drugačno tehniko teka od tekačev, ki so prvih 20 let življenja presedeli oziroma preležali ob prebiranju takšnih in drugačnih knjig. Tisto, kar se mi zdi uporabno za vsakega izmed tekačev, ne glede na to, v katero kategorijo bi se lahko ta umestil, pa je raziskovanje skozi gib, ki je razumu relativno manj domač, a vendar ne preveč kompleksen, da ga posameznikovo telo ne bi zmoglo brez večjega napora.

Kaj dosežemo, ko postavimo pred telo in razum zahtevo, da se z vdihi telo od tal proti nebu dviguje iz predklona, z izdih pa se telo ponovno spušča v predklon?

In zakaj bi to počeli, če vas zanimata predvsem tek in rezultat, ki ga morda lahko še izboljšate?

Pa pojdimo po vrsti in najprej poglejmo, kako je smiselno predlagano vajo izvajati, da bi dejansko kaj oziroma kar največ imeli od nje.

1./ Zaprite oči in stopite z nogami v širini ramen. Pustite, da se vaš dih sprosti in zgolj opazujte. Opazujte, kje zaznavate napetosti, opazujte, kaj najbolj pritegne vaš um. Ni pomembno, ali gre za misli ali telesne občutke. Bistvo tega začetnega samoopazovanja je preprosto v tem, da ugotovimo, kaj je ta trenutek v prvem planu našega zavedanja.

2./ Razum je tisti, ki se pri dani nalogi relativno hitro lahko začne dolgočasiti, kajti zdi se, da se premalo dogaja, da bi bilo vredno z opazovanjem negibnega stoječega položaja zgubljati kaj več časa. Ko torej ugotovimo, da se več ne opazujemo, temveč je naš razum pobegnil drugam, dodamo malo začimbe – poleg opazovanja navideznega mirovanja začnemo slediti toku diha v trebuhu, prsnem košu, sapniku in nosnicah. Opazujemo, kako je občutek ob vdihu drugačen od občutka od izdiha.

3./ Naloga ni prezahtevna, zato bo naš razum kaj hitro spet prešinilo, da je premalo aktivnega dogajanja, da bi ostal z nami in hitro bo želel poskočiti naokrog. Zato nalogo še malenkost otežimo in si postavimo novo pravilo: Vsakič, ko izdihujete, sprostite roke in glavo proti podlagi, ko vdihujete, se počasi dvigujte proti nebu.

4./ Če se nam dozdeva, da novo situacijo že obvladamo, predlagam, da je nova zahteva, ki si jo postavite, ta, da je hitrost gibanja prilagojena dihu, in ne obratno. Kaj to pomeni?

Dejansko želite pripeljati telo v zgornji končni položaj, ko se vdih konča, in v spodnji končni položaj telo spustiti, ko je izdih končal svojo pot.

5./ Da ne bi razum prehitro dobil ideje, da je gospodar situacije, naj bo delovanje malenkost oteženo. Celotno gibanje naj poišče najbolj mehko različico poti gor in dol. Ne boljše ali slabše. Mehko. Kajti mehko gibanje je tisto, kjer je naša pozornost prisiljena, da se osredotoča na vse komponente tega, kar smo hkrati. In tako nima časa bežati naokrog. In tu smo udarili žebljico na glavico in tako posledično poskrbeli, da je sto odstotkov naše pozornosti relativno hitro lahko skupaj v danem trenutku.

Ponavljajoče se gibanje v vzorcu, ki razumu ni poznan, a hkrati ni prezahteven, da ga naše telo ne bi kaj hitro skoordiniralo, nas pripelje na raven, kjer bi preprosto lahko rekli, da svoje počutje bolj budno spremljamo. In s tem procesom se že približamo možnosti, da v manj poznanem ali celo neznanem vzorcu odkrijemo način, ki bo ob redni uporabi spremenil majhne detajle v gibih, ki jih sicer pogosto počnemo. Tako torej hkrati vplivamo na dopuščanje spremembe giba v dobro poznanih obrazcih in hkrati ob urjenju pozornosti poskrbimo, da smo dejansko osredotočeni na trenutno početje. In to je to, kar bi si lahko želeli ne le med tekom, temveč v vsakem trenutku svojega življenja.

Robert Hönn, E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

Objavljeno: 12.09.2012 v rubriki: JOGA ZA TEKAČE. Več iz rubrike:

Skupaj smo letos pretekli 2129,22 km Pridružite se nam

Aktivni.si strokovnjaki: Dalibor Todorovič, Mito Šinkovec, Marko Mrak, Rober Hönn in Martina Mihić.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri